Kaj je disleksija?
Disleksija (v starejšem prevodu legastenija) je kombinacija zmožnosti in težav, ki vplivajo na učni proces branja in pisanja. Kaže se npr. v težavnem povezovanju črk v besede, zamenjevanju črk, slabši prostorski orientaciji. Diskalkulija je podobno stanje, pri katerem se težave kažejo v zvezi s števili in matematiko.
Disleksijo in diskalkulijo najdemo pri ljudeh na vseh stopnjah inteligence, torej ni povezana z intelektualnimi sposobnostmi. Raziskovalci so opazili, da osebe z disleksijo delujejo predvsem pod vplivom desne možganske polovice, medtem ko je pri večini preostalih ljudi močnejša leva. Posledica tega je tudi možen izreden uspeh v ustvarjalnem delu in umetnosti. Težave se večinoma pojavijo pri učenju zaporedij, kar z lahkoto dela človek, pri katerem prevladuje leva možganska polovica. Ocenjujejo, da je dislektikov približno 30 odstotkov vse populacije.
Ljudje z disleksijo so najuspešnejši v umetnosti in na vseh področjih, kjer vlada svoboda. Nekaterim uspe, da to odkrijejo in svoje darove izkoristijo. Drugi se ne zavedajo svojih individualnih prednosti in nikoli ne doživijo samopotrditve, ne znajo izkoristiti svojih potencialov. Kopičijo se jim slabe izkušnje, ki se praviloma začnejo že v šoli. Takrat se od učencev zahteva določen način učenja. Kdor se mu ne zmore prilagoditi, je hitro označen za lenega in manj sposobnega. Na podlagi takih izkušenj Saša še vedno ni popolnoma sprejela disleksije kot dela sebe. »Preveč bolečine, jeze in žalosti je povezane z njo.«

Disleksija kot posledica specifičnega primanjkljaja
Dr. Brigitte Sindelar, klinična psihologinja in psihoterapevtka, je razvila metodo za diagnosticiranje in obravnavo specifičnih primanjkljajev pri otrocih in mladostnikih. Meni, da so lahko specifični primanjkljaji vzrok za učne težave in vedenjske motnje pri otrocih.

Kaj so specifični primanjkljaji?
Čeprav je branje na prvi pogled preprosta naloga, je sestavljeno iz vrste posameznih delov, ki so med seboj tesno povezani. Da bi Miha lahko prebral eno besedo, mora posedovati naslednje specifične sposobnosti:
 najprej mora biti sposoben iz napisanega izluščiti posamezne črke in jih ločiti od drugih črk podobne oblike;
 da bi lahko črke prepoznal, se mora spomniti posameznih oblik črk;
 nato mora črke povezati z ustreznim zvokom (da bi se lahko spomnil zvena glasov, je nujno, da je Miha kdaj prej te glasove v besedah slišal in jih tudi razlikoval med seboj;); sedaj mora ustrezno zaznati vrstni red črk, da bi besedo lahko tudi smiselno prebral.
Specifični primanjkljaj pomeni, da je ena ali več teh sposobnosti manj razvita kot druge. Posledica tega je, da Miha ne bere tako tekoče ali pravilno, kot bi pričakovali glede na njegove preostale sposobnosti.
Dr. Sindelarjeva poudarja, da je natančno diagnosticiranje specifičnega primanjkljaja zelo pomembno. Najprej je treba ugotoviti, zakaj otrok napiše pabagaj namesto papagaj. (Ali težko razlikuje podobno zveneče glasove, ali težko razlikuje podobne zapise, ali ne zna dobro povezati videnega in slišanega ali pa zaradi slabše prostorske orientacije ne loči p in b.). Šele ko vemo, v čem je  problem, lahko izdelamo učinkovit načrt obravnave. Ta vsebuje točno določene vaje za vsak specifični primanjkljaj posebej. Izvajanje vaj je prilagojeno vsakemu otroku posebej in njegovemu tempu. Dr. Sindelarjeva priporoča izvajanje specifičnih vaj največ 10 minut dnevno, saj so ti otroci že tako preutrujeni. Samo domača naloga jim ponavadi vzame veliko več časa kot sošolcem. Pomembno je tudi, da je oseba, s katero naj otrok vadi, potrpežljiva, otroku blizu, vendar hkrati neobremenjena z otrokovim napredovanjem.

Duševna stiska in nemoč
Predstavljajmo si, kaj se dogaja z otrokom, ki fizično ne zmore brati tako kot starši ali šolski sistem od njega pričakujejo. Matevž, 25-letni študent, se spominja, da je že od male šole naprej imel občutek, da je drugačen. »V 4. razredu so nas nekaj slabših bralcev v razredu peljali v 3. razred, da bi nam pokazali, koliko bolje znajo brati mlajši otroci od nas. Tudi mi smo morali brati. Počutil sem se zelo ponižanega.«
Otroci so hitro označeni kot leni, neubogljivi, manj sposobni. Tako se začnejo tudi dejansko počutiti. »Vso osnovno šolo sem imel kompleks manjvrednosti in manjsposobnosti. Najhuje mi je bilo, ker sem bil sam s temi težavami, nihče ni opazil moje stiske. Dostikrat sem mislil, da bi bilo bolje, če sploh ne bi obstajal!« pravi Matevž, ki se je z disleksijo spoprijemal, kakor je najbolje vedel in znal. »Do 7. razreda osnovne šole sem se z uporabo najrazličnejših izgovorov in zvijač spretno izogibal kakršnemu koli branju. Takrat sem zopet naletel na branje pred razredom. Situacija je bila zame tako mučna, da sem komaj videl črke pred seboj. Iz minute v minuto so bile bolj meglene. Postalo mi je slabo in počasi sem izgubljal zavest. Ko sem prišel do konca, se je vse naenkrat zjasnilo. V razredu je vladala tišina. Nekateri sošolci so me gledali, drugi so se mi posmehovali, preostali pa so gledali v zvezek in občutek sem imel, da se me sramujejo. Takrat je učiteljica prvič rekla, da potrebujem pomoč, ker nekaj ni v redu. Ta trenutek je bil zame najhujši v življenju.«
Pod vplivom tradicionalne vzgoje številni starši in učitelji verjamejo, da je otroka mogoče pripraviti do boljših rezultatov s trdo roko in grožnjami. Kar na žalost pogosto deluje, vendar z zelo visoko ceno, pa še rezultati so samo kratkoročni. Sindelarjeva opaža, da grožnje s hudimi kaznimi oziroma dosledno izvajanje takšnih kazni vodi le do tega, da se otrok prestraši. S tem postane skrajno buden in za nekaj časa celo uspe izpolnjevati zahteve. Dolgoročno pa tak otrok postane kronično preobremenjen ter poln občutkov manjvrednosti. Že sama obilica vsakodnevnih neuspehov, s katerimi se spoprijema, je zanj težko breme. Zadnja stvar, ki jo potrebuje, je še občutek, da je razočaral svoje starše.
Takšni otroci najpogosteje slišijo, naj se še bolj potrudijo. Tudi Matevž je poslušal: »V sedmem razredu so starši še bolj pritiskali name in me hoteli prisiliti, naj se bolj potrudim, ker bo to bolje za moje življenje. Oče je rekel, da ni nič narobe z mano, samo bolj se moram potruditi.« Vendar se ti otroci trudijo, kolikor se lahko. Zahteve, naj se potrudijo še bolj, jih lahko edino pahnejo v obup ter posledično v vedenjske motnje in psihosomatske težave. Kar ti otroci in odrasli potrebujejo, sta razumevanje in sprejemanje, tudi če njihov način branja ne ustreza našim merilom. »Še danes imam velike težave pri pravopisu. Vendar mi je lažje, ker vem, da nisem edini in da zaradi tega niso zmanjšane moje sposobnosti. Le drugače jih moram reševati,« pravi Matevž.

Vsi drugačni, vsi enakopravni tudi v šoli?
Naš izobraževalni sistem je izrazito usmerjen na sposobnosti leve možganske polovice, torej učenje zaporedij (vse od abecede in poštevanke naprej), analitično strukturiranje in linearno učenje. Posledično izloča ljudi s poudarjenimi sposobnostmi desne polovice, saj ne najde ustreznega mesta za upoštevanje prednosti in izjemnih sposobnosti ljudi z disleksijo. Premalo je še odkritega o celostnem načinu učenja, intuiciji in nenamenskem učenju.

Šola naj bi bila mesto za pridobivanje znanja. A ljudje smo si različni in do znanja prihajamo po različnih poteh. Namesto ukalupljanja bi šole lahko bolj cenile drugačnost in pestrost otrok, ki vanjo vstopajo. Dokler se drugačnost zatira in obsoja, bo šolski sistem proizvajal veliko nesamozavestnih mladostnikov z ubito željo po znanju. Z malo več razumevanja do drugačnosti se lahko tudi sami naučimo marsičesa novega.


Kako prepoznamo disleksijo in diskalkulijo pri osnovnošolskih otrocih?
Bodite pozorni na naslednje značilnosti, ki se pojavljajo skupaj s povečanimi zmožnostmi na področju ustvarjalnosti ali visoko razvitih verbalnih sposobnosti. Če sumite, da ima vaš otrok ali učenec podobne težave, čim prej ukrepajte in mu poiščite pomoč.
 * Otrok počasneje bere ali piše.
 * Pri branju včasih izpusti besedo ali vrstico.
 * Ima težave pri prepisovanju s table v zvezek.
 * Zamenjuje podobne črke b/d, n/u ali podobno zveneče črke d/t, p/b ali simbole +/x.
 * Prebere ali zapiše anagrame besed: angleški/angelski.
 * Zmede se pri vrstnem redu števil: 29/92.
 * Ne zmore šteti nazaj od 100 do 0.
 * Ima težave pri razlikovanju med levo in desno.

Znani dislektiki
Kljub težavam z branjem in pisanjem številni dislektični posamezniki premorejo nadpovprečne sposobnosti, empatijo in so umetniško nadarjeni. Največja ovira pred uspešnim življenjem je pomanjkanje samozavesti, občutena v šoli zaradi izrazitega poudarka na pravilnem črkovanju. Številni primeri kažejo, da tudi dislektične osebe lahko dosežejo uspešno kariero: Agatha Christie, Albert Einstein, Hans Christian Andersen, Leonardo da Vinci, Tom Cruise, Whoopi Goldberg, Richard Branson, Cher, Walt Disney, Pablo Picasso, John F. Kennedy, Steven Spielberg in mnogi drugi.

Avtorica članka: Karolina Radovanovič